Križci in krožci :: View topic - --

daredevil

Ja no, napiši..
_________________
Danes je težko bit budala! Konkurenca je velika, pa še dokazovat se moraš! Večkrat na dan! Very Happy

sonce

Zdravica

Spet terte so rodile,
Prijatli vince nam sladko,
Ki nam oživlja žile,
Serce razjasni in oko.
Ki vtopi
Vse skerbi,
Veselo upanje budi.

Komu pervo zdravico
Napili bomo krog in krog?
Slovencov porodnico,
Deželo našo živi Bog.
Brate vse,
Kar nas je
Sinov slovenske matere!

V sovražnike z oblakov
Rodu naj na'šga treši grom!
Prost, ko je bil očakov
Naprej naj bo Slovencov dom!
Naj zdrobe
Njih roke
Verige vse, ki jim teže!

Edinost, sreča, sprava,
K njim naj nazaj se vernejo!
Otrok kar ima Slava
Vsi naj si v roke sežejo,
De oblast
Spet in čast,
Ko ble ste, boste naša last!

Bog živi vas Slovenke,
Prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
Ko naše je kervi dekle;
Ko do zdej,
Za naprej
Slovite drage vekomej!

Ljubezni sladke spone
Naj vežejo vas na naš rod,
V njim sklepajte zakone
De nikdar več naprej od tod
Hčer sinov
Zarod nov
Ne bo pajdaš sovražnikov!

Mladenči! Zdaj se pije
Zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
Noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
Bode vas
Jo serčno varvat' klical čas.

Žive naj vsi narodi,
Ki dan dočakat hrepene,
De koder sonce hodi,
Ne bo pod njim sužne glave!
Kupca ta
Njim velja
Naj Bog jim dobre sreče da!

Visoko zdaj prijatli,
Kozarce zase vzdignimo!
Saj smo se vsi pobratli,
Saj eno misel mislimo;
Bog naj te,
Bog naj me,
Naj nas živi tovar'še vse!
Amen.

sonce

Prav v letih med 1840 in 1850, se je v Sloveniji bila prava mala bitka med privrženci tristo let stare bohoričice in nove, panslovanske (češke), oziroma pravilneje ilirske pisave gajice. Gajico so postopoma pričeli uvajati zlasti v Bleiweisovih Novicah, ki so takrat predstavljale osrednji slovenski medij. Naposled je zmagala nova pisava gajica, ki je sovpadala z ilirskim gibanjem, katerega cilj je bil poenotenje Hrvatov in Slovencev in nastanek enega enotnega naroda. Hrvati so svoj »ilirizem« gradili na izkušnjah iz 17. in 18. stoletja, ko so z enakim trikom najprej »ilirizirali«, nato pa dejansko pohrvatili večji del panonskih (ogrskih) Slovencev v Slovenijeh/Sclavoniae. Njihovo narodno individualnost so uspeli zminimalizirati na raven narečnih »kajkavcev«. Enako so načrtovali tudi med karantanskimi (avstrijskimi) Slovenci, to pa je bilo najlažje storiti s pomočjo enotnega jezika in pisave.

Pojav gajice je nam Slovencem zato prinesel precej čudnih, lahko bi rekli tudi neslovenskih jezikovnih elementov. Med njimi sta zanesljivo najbolj vidna vsiljena lj in nj, ki jih Slovenci večinoma nismo in jih pogosto še danes ne uporabljamo v svojem jeziku kot nekaj naravnega. V to kategorijo, poleg njiju sodi tudi pritrdilnica da, namesto ja. Lublana je postala Ljubljana, Cele, Celje, Lotmerk, Ljutomer itd. Podoben proces, kot pri imenih mest in krajev, se je kasneje zgodil tudi pri slovenskih priimkih. Toda proces »ilirizma« in pojav gajice je tako kompleksen pojav, da je za njegovo obravnavo potreben poseben članek. Nas pa tokrat zanima Prešernova Zdravica, ki je v naslednjih letih prav tako izšla v gajici in ne v bohoričici.

Prva stvar, ki nam takoj pade v oči, ob spremembi besedila pesmi iz bohoričice v gajico, je naslov pesmi. Zdravica je nenadoma postala Zdravljica! Danes nam beseda zdravljica zveni tako domače, da se večina niti ne zavzame, da beseda ni slovenska! Ne verjamete? Ste se kdaj vprašali, zakaj je naslov Prešernove napitnice Zdravljica in ne Zdravica? Najbrž ne! Vpišite besedo zdravljica v slovensko izdajo programa word, pa boste videli, da vas bo program popravil. Seveda, saj zdravljica sploh ni slovenski izraz! Ne boste ga našli v slovarjih slovenskega knjižnega jezika. Slovenski pravopis iz leta 1962, npr. besede zdravljica ne pozna, kljub temu, da ga je izdala SAZU. Šele v najnovejši elektronski izdaji SSKJ, najdemo izraz »pozdravljica«, ki je najverjetneje nekakšen nov umotvor, predstavljen kot »staroslovenska« beseda, ki se več ne uporablja. Posebej zanimiva je pri tem podobnost besede »pozdravljica« in zdravljica, kar očitno kaže na to, da je beseda »pozdravljica« nastala prav zaradi zdravljice. Nekomu je le kanilo v glavo, da imamo Slovenci celo naslov državne himne v tujem jeziku, zato je bilo potrebno hitro najti nekakšno podobno »staro besedo«. Toda tudi takšen obupan poskus ne more izničiti dejstva, da je Prešernova pesem v bistvu napitnica, torej zdravica, kar je leta 1844 pesnik tudi sam zapisal, tako v naslovu, kot v besedilu pesmi. Pesem je torej povezana z zdravjem in s splošno uveljavljeno slovensko frazo »na zdravje«, nikakor pa z neslovenskim »zdravljem« oziroma frazo »na zdravlje« ali celo »u zdravlje«. Tudi razlaga, da gre v primeru besede »zdravljica« za pozdravljanje, ne vzdrži kritične presoje, saj Prešeren s pesmijo ni nikogar pozdravljal, temveč je nazdravljal Slovencem in Slovenkam.

Največji slovenski pesnik, je leta 1846, pripravil celoten material za svojo pesniško zbirko Poezije. Vanjo je uvrstil tudi Zdravico, toda tudi tokrat vse ni šlo gladko.

Prešeren je 14. Velikega travna 1846 v skladu s takratnimi obstoječimi predpisi zaprosil za cenzurni imprimatur za celotne svoje Poezije. Razmnoževanje besedil in podob z uporabo tiska je bilo v takratni Avstro-ogrski, vse od časov Marije Terezije strogo vezano na posebne cenzurne predpise. Cenzurni postopek je bil do nadrobnosti izdelana birokratska procedura, katere cilj je bil popolno zatiranje svobodomiselnosti in protifevdalne ali protidinastične misli.

Avtor je moral poslati pisno prošnjo in po natančnih predpisih opremljen rokopis v dveh izvodih v cenzuro. Leta 1846 sta o tem ali bo šla katerakoli slovenska knjiga nespremenjena v tisk, ali pa bodo iz nje kaj črtali oziroma jo celo prepovedali, odločala najvišji policijski in cenzurni urad. V Prešernovem primeru so o ustreznosti Poezij odločali grof Jožef Sedlnitzki in Fran Miklošič na Dunaju. V Ljubljani so o tem odločali, gubernij pod predsedstvom baronom Jožefom Weingartnom in kolegijem gubernijskih svetnikov, v katerem je bil cenzurni referent duhovnik dr. Simon Ladinig ter vodja knjižno revizijskega urada v Ljubljani, kanonik Jurij Paušek.

22. Velikega travna 1846, je gubernijski svet v Ljubljani sklenil, da se na Ladinigov predlog oba rokopisa pošljeta najvišjemu policijskemu in cenzurnemu uradu na Dunaj. 28. Velikega travna sta bila rokopisa dejansko poslana na Dunaj.

10. Rožnika je dvorni tajnik dunajskega urada, baron Anton Pauman odposlal rokopisa cenzorju. Cenzor za slovenska besedila na Dunaju je bil takrat Fran Miklošič, ki je bil na to mesto imenovan 27. Velikega srpana 1844. Kakšna dva tedna pozneje, je Miklošič oddal cenzurni listek s svojim mnenjem vrhovnemu cenzurnemu uradu. Listek danes velja za izgubljenega, Miklošič pa naj bi v njem napisal odklonilno mnenje o 3. kitici Zdravice, ker bi jo bilo mogoče napačno razumeti kot panslavistično. Prešeren je že pred tem sam izločil kitico »V sovražnike z oblakov, rodu naj našga treši grom…«, saj je računal, da jo bo cenzura zaradi bojevitosti prepovedala. Ker bi bila z izločitvijo še ene kitice tudi porušena sama zgradba pesmi, se je Prešeren odločil, da bo iz zbirke Poezije črtal celotno Zdravico. Tako Zdravica ni izšla niti leta 1846.

Zanimivo je, da nam navadno predstavljajo prav faksimile Zdravljice iz leta 1846, ki takrat ni bila objavljena, kakor tudi ne Zdravica leta 1844. Čemu torej takšno ravnanje? Čemu nam raje ne predstavijo prvega Prešernovega rokopisa Zdravice iz leta 1844, ki bi bil takrat objavljen takšen, kot smo ga prej predstavili, če ne bi tega preprečila cenzura? Saj tudi drug pesnikov poskus objave pesmi ni uspel. Zdravica je tako izšla šele v »tretjem« poskusu, po padcu Metternichovega absolutizma, 26. Malega travna 1848, tokrat napisana v gajici in z naslovom Zdravljica. Izšla je v Bleiweisovih Novicah, kjer so takrat že popolnoma prevladovali zagovorniki gajice in panslovanskega gibanja. Najbrž je prav zato naslov pesmi Zdravljica in ne Zdravica.

Kljub temu je tudi v kasnejših pesmaricah, marsikje v naslovu pesmi zapisano Zdravica in ne Zdravljica. Toda naši vrli poslanci, so ob sprejemu Ustave RS, v njena določila zapisali kot himno Zdravljico in tako smo Slovenci najbrž edini narod v Evropi, ki ima v naslovu svoje himne tujo in ne domačo besedo!

Tudi v 20. stoletju, je bila v marsikateri pesmarici objavljena Zdravica in ne Zdravljica.

Zadovoljen ali si pa resnično spal???
Laughing

sonce

daredevil

Nisem še zadovoljen.. Daj link od tega.. Me še nekaj drugega zanima preden ti kaj napišem nazaj..
_________________
Danes je težko bit budala! Konkurenca je velika, pa še dokazovat se moraš! Večkrat na dan! Very Happy

sonce

moram te razočarat,da linka od tega ni...hehe

daredevil

No potem pa vir od kje si dobil.. In ja.. Tipkaš kot kaže ekspresno hitro..
_________________
Danes je težko bit budala! Konkurenca je velika, pa še dokazovat se moraš! Večkrat na dan! Very Happy

sonce

Ja, pa resnično hitro ja..hehe se čudiš ane Wink

daredevil

No povej vseeno kje si to dobil.. A je tako težko? Kdo ja avtor sestavka? Namreč ni ravno v tvojem stilu pisanja..
_________________
Danes je težko bit budala! Konkurenca je velika, pa še dokazovat se moraš! Večkrat na dan! Very Happy

sonce

nepoznamo se prov osebno daredevil,da bi sebe tu razkrival..

daredevil

Ok, vse lepo in prav.. Vem tudi sam, da je bila ta pesem pod cenzuro tistega časa.. Vendar moti me drugo.. Zakaj naj bi bil izraz Zdravljica tuja beseda? Od kdaj so besede iz naslovov del raznih avtorjev v SSKJ? Tega ni noben rekel da bi mogle biti..
_________________
Danes je težko bit budala! Konkurenca je velika, pa še dokazovat se moraš! Večkrat na dan! Very Happy

sonce

Tiho mirno deževno petkovo jutro..
Naj vas popelje, z dobro voljo v nov delovni dan Laughing

Cofetkarji hehe

The Undertaker

se motim, ali je ta del foruma namenjen kavi? Embarassed

torej se ne prepirajte o stvareh, ki sploh niso tema.
Twisted Evil

Pece with you all Dancing

_________________
R.I.P.

The Undertaker

bili · Status: Offline Joined: 09 Aug 2003 Posts: 7

Ej vidva!

In kaj ima ta vajin prepir s cofetkov, ki si ga nam tako prijazno ponudil sonce?????